spodnja ustnica

См. также в других словарях:

• ústnica — e ž (ȗ) 1. vsak od dveh mesnatih robov ustne odprtine a) pri človeku: ustnice so mu drhtele od vznemirjenja; barvati, ličiti ustnice; v zadregi si je grizel ustnico; oblizovati si ustnice; stisniti ustnice; zmočiti bolniku ustnice; okrog ustnic… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

• moléti — ím nedov., tudi môlel (ẹ í) segati bolj daleč kot sosednje stvari: psu je molel jezik iz gobca; iz cunj je molela suha ročica; kamen moli iz tal; zgornja ustnica je molela nekoliko čez spodnjo / ogromne skale so molele proti nebu; razvaline… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

• debeléti — ím nedov. (ẹ í) redko debeliti se: deblo raste v višino, hkrati pa debeli; spodnja ustnica mu je debelela …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

• podrhtéti — ím dov. (ẹ í) krajši čas drhteti: spodnja ustnica ji je ob novici podrhtela …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

• povéšati — am nedov. (ẹ) premikati tako, da je usmerjeno nižje, navzdol: naravnaval in povešal je puško / dvigati in povešati roke / rože so druga za drugo povešale cvete // imeti kaj povešeno: bolna žival poveša rep / rože venejo in povešajo cvete; vrbe… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

• ústna — e ž (ū) knjiž. ustnica: ustna se ji je povesila; v zadregi si je grizla ustne; stisnil je ustni in molčal; spodnja, zgornja ustna / odšla sta s pesmijo na ustnah pojoč ♦ anat. sramna ustna sramna ustnica; bot. ustna del cveta nekaterih rastlin,… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika